O Nas

Olje je bilo takrat zelo dragoceno. Kjer so ga imeli, niso bili lačni.

Zeleno, grenko olje smo shranjevali v velikem okroglem »kamnu«, kjer je s časom olje še bolj oksidiralo in postalo še bolj grenko. Spominjam se še iz otroških let, kako je bilo grenko, ko ga je mama jemala iz pokritega »kamna«.

Po drugi svetovni vojni so vaške torklje prepovedali. Delovala je samo državna oljarna pri Mlinu.

Kasneje so številni kmetje opustili še obdelovanje oljčnikov.

Ljubezen do oljk je združila naju in najine oljčnike.

Ti se razprostirajo od skrajnega zahodnega dela slovenske Istre pa do najbolj južne točke nad dolino Dragonje.

Vsak oljčnik ima svojo zgodbo.

V družini smo povezani z oljkami že zelo dolgo. Moj nono je imel med prvimi oljarno v Pučah.

Kot eden izmed večjih kmetov , z veliko zemlje in nasadi oljk, pa tudi s številno družino (moj oče je bil deseti otrok), je že zgodaj postavil oljarno.

Ta je bila še taka, kot jo vidimo v starih knjigah: veliki kamniti kamen z utorom, po katerem je pritekalo olje in velika kamnita kolesa, ki jih je v krogu vlekla mula ali konj in mlela maso oljk.

Skozi zaraščeno robido se je dvigala le najmogočnejša oljka.

Ta je pritegnila pozornost Timoteja, ki si je komaj utrl pot do nje in z veliko ljubezni in pridnimi rokami obnovil stari oljčnik.

Tu so oljčna drevesa najbolj radodarna: kot bi z obilno letino kazala hvaležnost da so bila rešena iz oklepa robide in gozda.

Zraven tega nasada je zasadil še en nov nasad.

Najzahodnejši nasad je na Beneši, kjer večinoma rastejo oljke sorte leccino.

Skupaj sva zasadila nasad nad vasjo, kjer imava drevesa istrske belice in štorte.

Od tu se razprostira prelep razgled nad istrskimi vasicami od Hrvojev do Sečoveljskih solin. V ozadju se vidi modro jadransko morje in gričevje Hrvaške z Bujami.